ARBITRIPričelo se je davnega leta 1960
Prijatelji – Andrej, Mitja, Stasil, Metod, Borut, Denis, Jože, Bogdan, Aleš, Milan smo se igrali na igriščih Gradbenega šolskega centra ob Dimičevi ulici v Ljubljani, krajevna skupnost Stadion. Pri telovadbi v šolah smo bili aktivni v nogometu, rokometu, košarki, krosih, namiznemu tenisu, balinanju in še bi se našla kakšna športna disciplina.
"Pionirji" Stadiona 1960. Od desne: Milan, Aleš, Denis, Andrej, Bogdan, Matija-Litija, Stasil, Metod
Sprva sploh ni nihče pomislil, da bi ustanovili svoj klub. Prihajali smo na igrišče, metali na koš in igrali. Okoli petnajst let smo bili stari takrat. Do leta 1962 smo se večkrat pomerili s podobnimi "uličnimi" moštvi v rokometu, košarki, nogometu in balinanju, več srečanj smo imeli s prijatelji iz Litije, pa tudi s kasnejšim večnim nasprotnikom - Partizanom Ježica. Ime Stadion v tem času še ni bilo izgovorjeno. Še vedno smo se zbirali na ulici in tudi na zapisnikih takratnih tekem se pojavlja ime "ULICA".
Najbolj nas je zanimala košarka. Igrali smo jo na peščenem igrišču ob Dimičevi ulici. Gradbeni šolski center je igrišče asfaltiral leta 1963. Garderoba je bila čez ulico pri Andreju na vrtu pod milim nebom. Je pa bila tekoča voda, ki je bolj služila za pitje kot za umivanje.
1962
Po tekmi na Ježici šestega septembra 1962 je bilo. Peš smo se vračali in beseda je dala besedo. Danes lahko samo ugibamo, kdo je prvi sprožil vprašanje:
"Kako bi bilo, če bi ustanovili svoj klub?"
A misel na to je gotovo tlela v nas vseh in vsi smo jo sprejeli z navdušenjem. In ko smo čez tri dni zopet igrali na Ježici, je bilo v zapisniku zapisano "STADION".
Ta tekma prav gotovo zasluži, da jo obudimo v našem spominu. JEŽICA : STADION 86:46 (41:22), Ljubljana, 9.septembra 1962. Igrišče na Ježici. Sodnika Presečnik in Pesjak.
Za mlado ekipo Stadiona so takrat prvič nastopili: Radoševič 14, Kobilica 5, Štefulja 14, Lilik 11, Derenda, Burja, Bitenc, Repe. To so tudi ustanovitelji košarkarskega kluba Stadion.
Na prvi pogled nič kaj vzpodbuden začetek, a mi smo bili vseeno srečni. Ker nismo prejeli stotice.
Tako smo tudi že predstavili prve člane kluba - njegove ustanovitelje. Kasneje so pristopili še: M. Lilik., Šketa, Furlan, Sila, Dolanc, M. Ribnikar, Pezdirec in Zevnik.
Da pa bi klub začel resno delovati, je bilo treba storiti še veliko. Pozanimali smo se, kaj vse moramo narediti, da bi naš Stadion ustanovili tudi uradno. Klubu smo dali ime po naši krajevni skupnosti Stadion. Konec septembra smo na sestanku v parku ob igrišču izvolili prvi odbor: za predsednika Mitjo Radoševiča, Andreja Kobilica za tajnika ter Stasila Burjo za blagajnika. Nadobudni košarkarji smo prebrodili vso takratno administracijo in septembra leta 1962 je bil uradno registriran košarkarski klub Stadion.
Treba je bilo misliti na zimo. Na srečo je bil upravnik doma GŠC gospod Jože Bitenc, oče našega člana ter omogočil nam je, da smo vsako nedeljo dopoldne smeli trenirati v telovadnici. O kakem trenerju seveda ni bilo govora. Še dobro, da smo imeli srečo z očeti in tako nas je včasih prišel razgibat gospod Stanko Burja, profesor telovadbe. Za tehniko in taktiko pa smo igralci kar sami poskrbeli. Znanje smo si pridobivali s pomočjo skromne literature in gledanju tekem.
Originalni zapisnik tradicionalne tekme dne 2. september 1962
1963
Spomladi smo začeli nastopati v takratni okrajni mladinski ligi. Naša neizkušena ekipa je bila lahek plen drugih, zato smo bili toliko bolj veseli prve zmage nad Slovanom. Nekateri klubi so bili že v tistem obdobju dobro organizirani, imeli so več košarkarskih šol ter jim je bilo lažje sestaviti več ekip.
To jesen smo dobili tudi prvega trenerja, igralca Ježice, Jože Hrovat, ki smo ga plačevali kar v naturalijah: za vsako tekmo smo mu kupili škatlico cigaret Morava . Delo je teklo brez vsake "zunanje" pomoči, denar za najnujnejšo opremo smo si zagotavljali s članarino, zbirali pa smo tudi odpadni material.
Jeseni, 24. novembra, smo sklicali sestanek vseh članov in nanj povabili tudi starše, da bi nam pomagali voditi klub. Ta sestanek je bil proglašen za prvi občni zbor in na njem smo izvolili tale upravni odbor: predsednik Stanko Burja, tajnik Andrej Kobilica in blagajnik Slavka Radoševič.
Prvi predsednik kluba je bil Mitja Radoševič, sekretar Andrej Kobilica in blagajnik Stasil Burja, ki je bil tudi zadnji predsednik kluba Stadion 1973/74. Veliko nam je pomagal gospod Jože Bitenc starejši, sicer upravnik Gradbenega šolskega centra.
Del igralcev KK Stadion 1963
1964
Ob koncu sezone je bila več kot polovica igralcev prestarih, da bi kot mladinci nastopali še naslednje leto. Za dobro člansko ekipo jih je bilo premalo in tudi po znanju se ne bi mogli enakovredno kosati z drugimi klubi. Potrebno je bilo najti rešitev. Zato smo v svoje vrste povabili igralce in trenerja članske ekipe razpadlega KK Bežigrad.
Večina dotedanjih "stadionovcev" pa je na žalost kmalu prenehala trenirati, ker se, kar je nekje tudi razumljivo, ni dobro počutila v tako spremenjenem okolju. To je bilo zadnje leto prve generacije. Tega leta smo prvič dobili pomoč od Občinske zveze za telesno kulturo.Na občnem zboru decembra je bil izvoljen nov upravni odbor, ki mu je nato dve leti predsedoval Anton Ručigaj, tajniške posle pa je prevzel Andrej Korošec.
1965
Iz novih igralcev sestavljena članska ekipa je v okrajni ligi prepričljivo osvojila prvo mesto in se potem na kvalifikacijah v Novem mestu uvrstila v II. republiško ligo zahod. Tretje leto nastopov je imela za seboj tudi nekoliko pomlajena ekipa mladincev, ki jo je vodil Andrej Kobilica.
1966
Kot novinec je Stadion v višjem tekmovanju dosegel kar lep uspeh: med osmimi moštvi je zasedel četrto mesto. Tekmovanje v II. republiški ligi zahod je zahtevalo več, tako znanja, denarja in še marsičesa. Velika zahvala gre Občinski zvezi za telesno kulturo, ki je razumela naše denarne potrebe, domu GŠC, ki nam je z veliko razumevanja nudil garderobo in umivalnico in vsem članom, ki so požrtvovalno delali v klubu. Šele na gostovanjih smo lahko ugotovili, kako dobre prostore imamo. V tistih časih so bili najboljši v ligi.
Najpomembnejši dogodek je gotovo povezava z osnovno šolo Mirana Jarca. Ob koncu leta smo na njej ustanovili dva košarkarska krožka za fante in dekleta. Prvega je vodil Stasil Burja , drugega pa Andrej Kobilica. S tem je bil zagotovljen kasnejši neprekinjen dotok mladih v naše vrste.
Tega leta se je močno povečalo število mladincev, tako, da smo morali tekmovati kar z dvema ekipama. V okrajni ligi so začeli nastopati tudi člani B.
1967
Tistega leta smo se preselili na novo igrišče ob telovadnici. Seveda ga je bilo treba poprej primerno urediti, kupiti konstrukcije, table, potegniti črte.
Prvič smo v boj pod koše poslali tudi najmlajše pionirje in mladinke. Prvi so tekmovali v medobčinski ligi in tudi sodelovali na polfinalnem turnirju za republiško prvenstvo na Ježici, kjer so zasedli tretje mesto in bili tako 7. do 9. v Sloveniji. Na občnem zboru 12. februarja je bil sprejet klubski pravilnik. Do tedaj namreč nismo imeli nobenega akta, ki bi urejal delo in poslovanje. Predsednik kluba je postal Bitenc Jože st., ki nam je že vsa prejšnja leta stal zvesto ob strani. Prvič nam je uspelo prihraniti nekaj denarja, da smo ob koncu sezone priredili klubski izlet v Tolmin, kjer smo si ogledali tekmo naših članov.
KK Stadion na izletu v Tolminu 1967
Na izletu so se s svojim trenerjem Andrejem Kobilico slikale tudi mladinke
......Od leve: Danica Skoberne, Meri Velišček, Tatjana Kos, Breda Vidonja, Majda Jurečič, Zdenka Klopčič, Muca Gorišek,....... Irena Vrabec
1968
Lasten prostor v preurejeni polovici orodjarne in razsvetljava nad že omenjenim novim igriščem, to sta bili največji pridobitvi tistega leta in v zgodovini kluba sploh! Težko je reči, koliko dragocenih ur je bilo vloženih vanj, da je iz pregrajene orodjarne nastala prijetna sobica za naša srečanja. Nekaga dne smo težko pričakali, da se je zmračilo. Čimprej smo namreč želeli videti, kako sijejo žarnice nad novim igriščem.
Pogled na igrišče, v ozadju je klubski prostor
Vse ekipe so se dobro držale. Člani so bili tretji, mladinci pa so prvič sodelovali na polfinalnem turnirju za republiško prvenstvo na Vrhniki, kjer so bili drugi. Že drugo leto zapored smo priredili izlet, tokrat v Čateške Toplice. Prvič se je svojega dela učinkovito lotila tudi tehnična komisija kluba.
KK Stadion na izletu v Čateških Toplicah 1968
1969
V tem letu so nas razveseljevali pred vsem mladi. Mladinci so bili na republiškem prvenstvu spomladi četrti, jeseni pa 7. oziroma 8. Pionirji so spomladi zasedli drugo mesto (to prvenstvo je organiziral naš klub), jeseni pa tretje. Po končanih prvenstvih smo tri naše mladince posodilo KK Slovanu, kjer so naslednje leto postali državni prvaki Jugoslavije. Spomnimo se igralcev, ki so nas takrat tako dobro zastopali.
MLADINCI: Cetinski, Hrast, Lenardon, Fugina, Lasič, Gornik, Andrejašič, Batistič, Hribernik, Kračman, Gostinčar, Felicijan, Janša, Zupančič.
PIONIRJI: Pšeničny, Valič, Tojeršu, Škorjanc, Kračman, Hribernik, Božovič, Žerak, Žabkar, Slabina.
Člani so prvič oblekli trenirke. Še vedno so igrali v drugi republiški ligi zahod. Tega leta je bila namreč ustanovljena še skupina center. Zasedli so drugo mesto. Obakrat so klonili proti Tolminu in izpustili iz rok izredno priložnost za uvrstitev v I. ligo. V tem letu je bila izredno prizadevna tehnična komisija, ki je organizirala košarkarske krožke kar na treh šolah.
1970
Mladinsko ekipo je bilo treba spet pomladiti, zato je bilo njeno četrto mesto v republiški področni ligi toliko večji uspeh. Pionirji so v medobčinski ligi prepričljivo zmagali, na republiškem prvenstvu v Kranju pa so zaradi nesrečnega žreba izpadli že v prvem kolu. Trenirati je začela še druga pionirska vrsta, sestavljena iz najboljših igralcev šolskih krožkov. Za Nanosom in Savskim naseljem so člani zasedli tretje mesto, ki jih je, kakor bomo videli, popeljalo stopničko više. Naj omenimo, da smo priredili že četrti klubski izlet. Čateške Toplice so se nam, kot kaže, izredno priljubile.
1971
Člani so zaradi dobre uvrstitve v sezoni 1970 dobili mesto v novo ustanovljeni I. B republiški ligi. Niso se prav dobro odrezali: klub sedmemu mestu med desetimi ekipami so jo morali zapustiti. Zato pa so bili toliko bolj uspešni spet mladi: pionirji vstop v finale in tretje mesto v Sloveniji; mladinci tretje mesto na republiškem polfinalu.
PIONIRJI: Stančič, Derganc, Novak, Štrukelj, Snoj, Repše, Arenšek, Berlič, Petrin, Otrin, Božovič, Bergant. MLADINCI: Božovič, Stopar, Štrukelj, Berlič, Batistič, Žabkar, Andrejašič, Celar, Žerak, Bergant.
1972
In tako je preteklo 10 let!
Glavno slovesnost smo priredili že spomladi. V dvorani Olimpije v Topniški ulici sta se 19. marca pomerili ekipi "starejših" veteranov ustanoviteljev kluba in "mlajših" veteranov igralcev, ki so klub pripeljali v republiško ligo. Na svečanosti v restavraciji Operna klet so bila najzaslužnejšim podeljena priznanja. Temeljito smo pomladili upravo kluba. Oktobra smo odlično organizirali dvodnevni polfinalni turnir mladincev za republiško prvenstvo. Po dramatični tekmi z Marlesom se Stadionu žal ni posrečilo uvrstiti v finale.
Na nedavnem občnem zboru je bila jasno začrtana naša nadaljna pot omogočiti uveljavitev mladim. To velja tako za ekipe, zlasti člansko, kot za upravo. In če se bo to uresničilo, potem bi skoraj ne potrebovali nobenih visoko zvenečih uspehov.
Na kratko smo vas popeljali skozi zgodovino Košarkarskega kluba Stadion. V zgoščenih besedah smo se spomnili le najvažnejših dogodkov. Niti poskušali nismo, da bi se ustavljali ob podrobnostih. Marsikje se za kratkimi stavki skrivajo dolge ure žrtvovanega časa, kilometri prehojenih poti, plohe hudih besed ter neizmerne zaloge volje in potrpljenja. Pa naj nam ne bo nerodno priznati: in ljubezni...
Ob 10.letnici KKStadion je časopis DNEVNIK, 3. aprila 1972 zapisal: "Veliki uspehi malega kluba" Košarkarski klub "Stadion" iz Ljubljane praznuje v letošnjem letu 10 -letnico svojega delovanja (1962 do 1972). Prizadevni funkcionarji so že organizirali tekmo veteranov s svečanim kosilom in podelitvijo priznanj dolgoletnim članom. Razen tega bodo organizirali še turnirje za člane, mladince, pionirje in ženske. Ob jubileju so izdali tudi bilten, v katerem so vsi podatki in slikami od prvih začetkov pa do danes.
1973
Ustavimo se ob morda najzanimivejšem dogodku iz zgodovine kluba: udeležbi kadetske ekipe na državnem prvenstvu od 25. do 28. januarja v Splitu. V izredno močni konkurenci so naši kadeti po spletu nesrečnih okoliščin (z eno samo izgubljeno tekmo, s tem da so premagali ekipo Železničarja iz Čačka, ki je postal državni kadetski prvak Jugoslavije za leto 1973, zasedli med sedmimi ekipami 5. mesto, kar lahko še danes ocenimo kot izjemen uspeh.
Primož Šegedin in Stasil Burja v Splitu 1973
Jeseni, potem ko se članom ni posrečilo uvrstiti v I. B republiško ligo (izgubili so odločilno tretjo tekmo z Zagorjem), je v klubu prišlo do vsestranske krize, igralske in funkcionarske. Vzroke zanjo je danes težko ugotavljati. Prav tako je težko oceniti, ali je bila takrat res edina rešitev, da smo se s KK Zarja, ki je deloval na bežigrajski gimnaziji in ki se je v tistem času znašel v podobnih težavah, začeli pogovarjati o združitvi. Kakor koli, KK Stadion je formalno obstajal samo še do pomladi leta 1974.
Stadion na prvi 24-urni tekmi z Jezico leta 1974. Tudi ta zamisel se je porodila v naših vrstah
1974 - 1976
Tako je iz Stadiona in Zarje nastal novi KK Bežigrad '74, s sedežem na bežigrajski gimnaziji. Oglejmo si na kratko tudi nekatere pomembnejše dogodke v delovanju tega našega naslednika. Zares kvalitetna in ambiciozna članska ekipa se je v dveh sezonah tako rekoč sprehodila do I. A republiške lige, ki je v začetku leta 1976 prešla v dvorane. V njej je po odličnem startu zasedla šele četrto mesto, kajti želeli smo si več. Toda težko je bilo igrati v ledeno mrzli dvorani ob Topniški ulici!
Razmeroma uspešno so nastopale tudi druge ekipe: mladinci, kadeti, pionirji; članice, mladinke, kadetinje in pionirke. Posebej naj omenimo 2. mesto mladincev v Sloveniji leta 1974 ter 3. mesto kadetov, prav tako v Sloveniji, leta 1974 in 1975.
Delo v KK Bežigrad '74 ni potekalo gladko in vedno bolj so prihajala do izraza nasprotja med obema prejšnjima jedroma. Po znanih "Portoroških sklepih" iz leta 1976 pa je KK Bežigrad '74 v novem, tako imenovanem "selekcijskem" sistemu tekmovanja moral prepustiti mesto v I. A republiški ligi ekipi Ježice, čeprav je bil precej bolje uvrščen od nje. To je pomenilo dokončen razpad.
Kvalitetni igralci, tudi tisti "od Stadiona", so se preselili v druge klube, na Ježico, v Domžale, ... .
1977
"Stadionski" del, ki je v KK Bežigrad '74 že prej imel svoje jedro v rekreacijski ekipi Arbitrov (sestavljali so jo namreč v glavnem sodniki) je svojo dejavnost pod tem imenom obudil leta 1977. Takrat smo se Arbitri spet zbrali in vključili v trimsko tekmovanje občine Bežigrad ter v njem že večkrat posegli po samem vrhu. Arbitri se redno sestajamo, organizirano treniramo in se udeležujemo raznih prijateljskih srečanj doma in v tujini.
Iz vrst Arbitrov je prišla pobuda za proslavo dvajset letnice kluba, 1982, na kateri se nas je zbralo skoraj 70, ki smo kdaj nosili dres KK Stadion ali sodelovali pri njegovem delu. V krajših srečanjih so se med seboj pomerile generacije igralcev in igralk, nakar smo proslavljanje nadaljevali na pikniku.
Delček Košarkaškega kluba Stadion je preko Arbitrov še vedno prisoten v slovenskem košarkarskem prostoru.
Tako smo se zbrali in preizkusili moči po dobrih dvajsetih letih - 1982