50 let kluba (2012)
Proslava ob 50. letnici obstoja košarkarskega kluba STADION
Malo število zanesenjakov iz košarkarskega kluba STADION se je zbralo in so skromno kot se njim pritiče obudili spomine na ustanovitev kluba. So kot velika družina in so dosegali slabše kot tudi boljše rezultate in ob tem se vprašaš, ali ni morda večje bogastvo to, da so v košarkaškem klubu Stadion generacije, poleg košarkarskega znanja, pridobili tudi druge, za življenje pomembne izkušnje, ki so včasih več kot le tekmovalni uspehi? Veliko jih je z druženjem in preživljanjem prostega časa v klubu, na košarkarskem igrišču, turnirjih, izletih pridobilo nove življenjske izkušnje. To kar v življenju največ šteje. Naučili so se zmagovati in prenesti poraz. Naučili so se kaj je naporni trening in tudi kaj je veselje in zabava po uspehu. Naučili so se tekmovati in organizirati tekmovanja, opravljati trenerske naloge, soditi tekme. Sedaj so razpršeni po Sloveniji in tudi po svetu. A nit, ki jih veže na košarkarski klub Stadion je pri večini ostala. Veliko igralcev, igralk, trenerjev, sodnikov in funkcionarjev iz košarkarskega kluba Stadion iz Ljubljane v nekdanji občini Bežigrad je tudi v svojem življenju uspešnih. In to je lepo slišati. Žal pa je tudi nekaj preminulih članov, naj nam ostanejo v spominu.
Stasil Burja
december 2012
65 let (2027) — nekaj se piše ...
Spoštovani gospod Arbiter,
že 65 let je minilo, odkar ste prvič stopili na igrišče, dvignili žogo in rekli: "Fantje, tole bo nekaj velikega." In res je bilo — tako veliko, da se je ohranilo do danes, ko se žoge menjajo, kolena škripajo, a prijateljstvo ostaja trdno kot tabla na košu.
Nazdravimo:
za vse tiste mete, ki so šli notri,
za vse tiste, ki bi morali iti notri,
in za tiste, ki so šli notri samo v naših zgodbah, tam smo še vedno prvaki.
Nazdravimo za generacijo, ki je dokazala, da se lahko igra košarko tudi brez aplikacij, pametnih ur in počasnih posnetkov — dovolj je bil pogum, dobra volja in občasno kakšen sodnik, ki je imel slab dan.
Nazdravimo za 65 let ekipnega duha, za vse zmage, poraze, modrice, legendarne anekdote in za tisto posebno energijo, ki se pojavi samo takrat, ko se srečajo ljudje, ki so skupaj preživeli pol življenja.
In končno nazdravimo za prihodnost. Da bomo še dolgo dvigovali kozarce, če že ne več žog. Da bomo še naprej igrali, če ne na igrišču, pa vsaj v spominih, ki so vedno malo lepši.
Arbitri — na zdravje, na prijateljstvo, na 65 let!
Tomaž Rogač
avgust 2026